Izkušnja z Mladinskega foruma 2018 na Dunaju

Od 12. do 14. marca se je na Dunaju odvijal UN Mladinski forum o uporabi drog (UN
Youth Forum 2018), katerega sem se udeležila kot predstavnica Slovenije. Oblikovali in
prebrali smo izjavo, ki je mnenje mladih iz vsega sveta predstavila odločevalcem na 61.
srečanju komisije za narkotične droge (The Commission of Narcotic Drugs).
 

Mladi smo na Dunaj prispeli z vseh koncev sveta. Zbralo se nas je 34, iz 25-ih različnih
držav. Vseh imen udeležencev nisem znala naglasiti, pa tudi glede nekaterih držav nisem
vedela več kot to, da obstajajo (se opravičujem Armeniji in Butanu). Kar pa je ostalo vse
do konca foruma pa je zanimivo nazivanje- po imenih držav smo se klicali tudi še potem,
ko smo si imena nekako zapomnili.

Prvi dan sem se naučila uporabljati metro- a ko sem prispela na pravo postajo, kot mi jo
je odredil Google maps, sem našla dve ogromni zgradbi ena nasproti druge; Austria
Centre in Vienna International Centre. Seveda sem najprej šla do napačne.
Ko sem prispela na pravo mesto, Vienna International Centre, sem že zamujala. Potem je
bila tam še registracija, ki sem jo sicer pričakovala, a mi je vzela dodatnih 10 min.
Končalo se je tako, da sem zamudila polovico uvodnega govora, ki ga je imel direktor
Gilberto Gerra iz UNODC (United Nations Office of Drugs and Crime). Glede na to, kar
sem sem slišala kasneje, je bil ta govor en in edini del uradnega odprtja foruma.

Kot uvod, da spoznamo drug drugega, smo se šli kratek ice-breaker; vsak je povedal
svoje ime, nekaj o sebi in državo, iz katere prihaja. Preostanek dneva smo imeli različne
aktivnosti na temo vzrokov in posledic za uporabo drog. Z delom v skupini smo določili
nekaj trditev, s katerimi se je strinjala vsa skupina, nato pa te združili v en sam
dokument, ki je kasneje postal osnova za našo skupno izjavo.

Zvečer, ko smo končali z uradnim programom, smo se z ostalimi udeleženci dobili na
večerji. Vesela sem, da so družabni dogodek organizatorji planirali že prvi dan, saj nas je
sproščeno vzdušje iz neznancev spremenilo v nove prijatelje. Ne vem, kdaj se je
družabna večerja končala precej pozno, sama pa sem šla nazaj malo prej. Moj osebni
dosežek tega dneva je, da sem prvič v življenju sama bivala v hotelu. Če ne bi bila tako
utrujena, sem prepričana, da bi bila res navdušena nad tem dejstvom.

Drugi dan je bil v celoti posvečen zbiranju naših mnenj in oblikovanju izjave. Dopoldne
smo ponovno prebrali ključne točke, ki smo jih sestavili prejšnji dan, nato pa po
skupinah oblikovali posamezne dele govora. Naredili smo premor za kosilo, ki ga je
tokrat, izjemoma, sponzoriral ambasador Suverenega vojaškega reda Malte/ Malteški
viteški red (Sovereign Military Order of Malta). Obrok je bil okusen, imel si možnost
dobiti kar precej različnih sladic, uradni del pa je obsegal mnogo fotografij, dva
novinarja in intervju na televiziji za štiri izmed udeležencev.

Popoldne smo nadaljevali s pripravljanjem izjave; v skupni debati smo se usklajevali
glede besedišča, slovnice in same oblike naše končne izjave. S programom smo končali
kasneje kot je bilo predvideno, a še vedno dovolj zgodaj, da smo se lahko kasneje
(neuradno) dobili za večerjo. Preden smo zaključili, smo dobili tudi možnost za (zelo)
kratek pogovor z izvršnim direktorjem Yurijem Fedotovom. Spraševali naj bi ga
vprašanja, a se je končalo tako, da je zgolj imel kratek govor.

Zadnji dan smo bili vsi že nestrpni glede naše izjave. Prejšnji dan je že bila podvržena
lekturi, tako da je delovala že precej profesionalno. Izbrati je bilo treba samo še dva
predstavnika, ki jo bosta prebrala pred neko ogromno dvorano, polno ljudi, ki bodo o
tem nato odločali. In izbrali so mene!

Jaz in Atsutosh Paudyal iz Nepala sva bila izbrana kot predstavnika, zato sva,
medtem ko so ostali imeli drugo aktivnost, z vso zavzetostjo vadila naš govor. Vmes sva
za vajo enkrat stala na podiju, ostali pa so nama podali povratna mnenje. Priznam, to je
bil zame najbolj strašljiv del celotnega foruma.

Sama izvedba govora me je pustila nekoliko razočarano. Dvorana je bila že res ogromna,
a ljudi je bilo malo, pa tudi tisti, ki so bili prisotni, niso posvečali pretirane pozornosti. A
ostajam optimistična- če smo z našim sporočilom prepričali vsaj enega odločevalca, je
bilo vredno. Zadali smo si namreč, da bomo sprožili spremembo, ni važno kako veliko ali
kako majhno.

Naš zadnji dan foruma je bil poln različnih selfijev in skupinskih fotografij, pa tudi obljub
za prihodnost. Za bližnjo prihodnost še posebej; tisti, ki smo na Dunaju ostali še kak dan,
smo se še v prihodnjih dneh nekajkrat dobili in šli skupaj raziskovat Dunaj in njegove
restavracije.

Zdaj, po zaključku, lahko rečem, da mi je bila celotna izkušnja zelo všeč. Presunilo me je,
da je bilo na enem kraju toliko ljudi s podobnim poslanstvom in interesi, ki se trudimo za
isti cilj- zdravje mladih. Iz Mladinskega Foruma 2018 sem dobila marskikaj, predvsem
pa obilo motivacije za prihodnje projekte. Pa tudi novih prijateljev, za katere srčno
upam, da jih bom uspela obiskati.